Na morskem obrežju

BESEDILO PESMI: NA MORSKEM OBREŽJU

Na morskem obrežju Marjana v temni noči sedi,
ko z njenimi lepimi kodri se veter igrati želi.
Al’ ona je nesrečna, obraz njen žalosten,
na njenem bledem licu spričuje se boj jeklen.

»Sinko, očka tvoj dragi z mornarji po svetu živi,
pozabil je mene in tebe, naju noče več videti.
Zatorej bom skočila v to temno morsko dno,
od sveta se bodem ločila, živeti ne morem tako.«

Sinko pogleda ‘z naročja mamico milo v oči,
a ona ga stisne na prsih in mu tako govori:
»Ne smeš mi ti umreti, ne očka tvoj, ne jaz,
vsi hočemo skupaj živeti, očetu odpuščam vsak čas«.

Na morskem obrežju Marjana v temni noči sedi.
Ko prišlo je pismo s tujine, to pismo tako govori:
»Sin na njenih rokah očeta nima več,
na morskem dnu počiva, nikdar ne povrne se več.